Tokratna objava je pravzaprav poobjava. Podkast je nastal na Oštru, centru za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji. Zaradi vsebine, ki je ne bi bilo brez strašno hudih sogovornikov, pa se zdi povsem na mestu, da ga delimo tudi tu z vami. Vrelca dezinformacij ni mogoče ustaviti, ga je pa najbrž mogoče zajeziti. V pogovoru z gosti v drugem podkastu iz rubrike EUformatorka nas je zanimalo, kako to storimo.V podkastu smo ob vstopu v drugo leto življenja s koronavirusom razpravljali o širjenju dezinformacij o covidu-19 na družbenih omrežjih in posledicah dvomov o učinkovitosti cepiva AstraZenece. Pa tudi o tem, kako sogovorniki čutijo posledice neresnic, ker te že dolgo ali pa na novo vdirajo na področja, s katerimi se poklicno ukvarjajo. Infektolog Tomaž Vovko, klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, direktor centra nevladnih organizacij Goran Forbici, zagovornik načela enakosti Miha Lobnik ter raziskovalec in znanstveni sodelavec na katedri za mednarodne odnose Marko Lovec so pojasnili, kako si prizadevajo za zajezitev dezinformacij in kaj jih pri tem posebej bodri.Kako se v bran resnici postavlja znanost, je povedala tudi evolucijska antropologinja, redna sodelavka platforme Covid-19 sledilnik in komunikatorka znanosti Zarja Muršič. V svojih objavah na družbenih omrežjih in medijskih objavah namreč pozornost z dezinformacij zlasti o cepivih redno preusmerja na verodostojne znanstvene vire in preverjene informacije.V pogovoru za Oštrov podkast je povedala, da pri poskusu zajezitve dezinformacij stavi zlasti na delovanje v lokalnih skupnostih in na osebni pristop, saj je najprej treba ugotoviti, zakaj ljudje posegajo po lažnih objavah. Zato tudi poudarja, kako pomembna je komunikacija politikov, ki snujejo ukrepe proti širjenju virusa, za celostno obveščenost državljanov.Pomembno vlogo ima tudi ustrezno zastavljen učni proces, saj otrok ne gre podcenjevati, zato morajo dobiti vpogled v delovanje znanosti: »Da se jih ne uči samo, kako deluje fotosinteza, temveč tudi, kako so znanstveniki do tega odkritja prišli.« Tako že zgodaj veliko bolj kritično razmišljajo. To pa jim je pozneje v pomoč pri prepoznavanju dezinformacij in iskanju resnice – oziroma vsaj njenega približka.