Ribiško mestece Matala na Kreti je danes sicer znano letovišče, še bolj znano pa je bilo v 60. letih minulega stoletja, ko so si nomadski hipiji v prazgodovinskih votlinah nad plažo uredili svoja nomadska bivališča. Ne hipijev ne njihovih bivališč ni več. Za njimi je ostal spomin in zapisana sled na skali: Today is life, tomorrow never comes. Ta grafit pa je svoje stalno mesto dobil še nekje: Vlado Kreslin mu ga je našel v eni od svojih pesmi, ki jo je objavil v pesniški zbirki Zakartana ura, prav nedavno pa še uglasbil in predstavil na albumu Kaj naj ti prinesem, draga. Smo se pa v pogovoru za tokratni podkast bolj kot ustvarjanja glasbe držali pisanja poezije. Kar zadeva Vlada, mu je popolnoma vseeno, kje ga pesem doleti, le da ima pri sebi kak listič, da jo zapiše, pri čemer tudi račun in letalska karta prideta v poštev. A ni bilo vedno tako. Pisati je začel razmeroma pozno. Bil je pač tisti član banda, ki je največ bral, zato so ga preprosto kar določili za avtorja besedil. Saj ne da že v šoli ni imel česa pisati, ampak prijatelji bi ga “takrat v rit zbrcali. Nogomet se je špilal, ne pa pesmi pisalo. Če bi jih, bi me deklasirali v sekundi”.