Strašno hudi gledališki režiser Žiga Divjak pogosto dvigne preprogo in pogleda, kaj bi se dalo potegniti izpod nje, izpostaviti, opozoriti, spremeniti. Zalog je dovolj. Naj gre za problem izkoriščanih delavcev ali migrantov. Kot pravi sam, verjame v to, da je treba spremembe udejanjat v vsem, kar počneš, in sam pač počne gledališče. »Ne verjamem, da bo ena predstava spremenila svet, mislim pa, da lahko spreminja mikrosvetove. Spremembe ne vidim več drugače kot tako, da se premika neke majhne stvari.« Žiga je nazadnje je v predstavi Gejm pokazal, koliko ovir morajo migranti preskočiti in zaobiti na zadnjih 50 kilometrih poti, preden vstopijo v Evropo. O teh ljudeh pričajo policijska poročila, kjer pa so vsa njihova življenja, trpljenje in izkušnje povzeti v številke, ki se nabirajo v stolpcih o nezakonitih prehodih meja, prošnjah za azil … Žiga in ustvarjalci predstave so številkam vrnili življenje. Izkazalo se je, da je to na poti do Evrope zoženo le na najbolj osnovno: preživetje. Dostojnost je prepuščena sreči ali pa milosti in nemilosti policistov, ko jih ujamejo na poti do cilja, potem pa bodisi spoštujejo njihovo prošnjo za začetek azilnega postopka bodisi jih vrnejo nazaj. Proti Bosni, proti startu. In na čakanje na nov začetek Gejma. Žiga Divjak je avtor številnih gledaliških predstav, za katere je bil tudi že nagrajen. Nazadnje je bil nominiran za nagrado Slavka gruma - za uprizoritev besedila Sedem dni. Pred dvema letoma je predstava 6, ki jo je režiral, prejela Veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev, pred tremi leti, takrat je moral bit star približno 25, je dobil Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo (Človek, ki je gledal svet), pred tem pa še Prešernovo nagrado, ki jo podeljuje akademija za gledališče, režijo, film in televizjio (Tik pred revolucijo).