Z novinarjem listamo po knjigi Plan B: pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti. Okoljsko krizo je treba zagrabiti za roge in jo, rahlo podivjano, kot je videti, nekako umiriti, moramo pa razumeti tudi vzroke zanjo in njene posledice. Živimo na bledi modri piki. Ta pika je seveda naša Zemlja. Bleda pa ni zato, ker bi bila slabokrvna, tako meglena in v slabi resoluciji je bila videti na fotografiji, ki jo je pred 30 leti in šest milijard kilometrov stran posnela vesoljska sonda Voyager, preden se je nato obrnila stran in zapustila naš sončev sistem. Bolj kot bleda pa je modra. In predvsem je ta pika naš dom. Drugega nimamo in zakaj bi ga sploh zapuščali in iskali novega, čeprav bi bilo v njem tu in tam dobro kaj obnoviti ter popraviti, ker v njem kaj »pušča«, kak del je nalomljen ali pa visi s tečajev … Ljudje nismo vedno najboljši gospodarji. Sedem in še nekaj milijard ljudi, ki skupaj živimo pod skupno streho atmosfere, težko pripraviš do tega, da bi bili vestni prav na vsakem koraku. Sploh ker je takšen prostor, kakršen je naš planet, tako neobvladljiv. Kar pa ne pomeni, da se ni vredno potruditi. Toliko bolj, ker je treba okoljsko krizo nekako zagrabiti za roge in jo, rahlo podivjano, kot je videti, nekako umiriti. Dobra novica je, da nekateri med nami to poskušajo storiti. Najprej pa moramo krizo tudi razumeti. Vzroke zanjo in njene posledice.