Ko se razširi novica o golem truplu mlade ženske s prerezanim vratom in prekrito z masko v obliki volčje glave, se življenja junakov romana Beli volk postavijo na glavo. Z malo domišljije se da na vratu čutiti volčjo sapo. Toplo, vlažno in z vonjem po zemlji. Je grozeča in preteča, a hkrati tudi domača in prijetna. K sreči imamo v rokah roman in nismo kje v divijini, kjer bi si iz oči v oči zrli v zverjo. Nevarnost je tam zunaj in, kot se pokaže v psihološkem kriminalnem romanu Beli volk (izšel spomladi pri Beletrini), smo si nevarni predvsem ljudje, nekako tako kot v reklu človek je človeku volk. Kakšni volkovi smo si si ljudje, kaj si povzročamo in kakšna notranja vnema ter zunanje okoliščine nas pri tem vodijo, se razkrije na 380 straneh zadnjega romana doktorice primerjalne književnosti in pisateljice Irene Svetek. O tem, kako delujejo obče človeški strahovi in strasti bralcem v drugem delu trilogije med drugim razkrivajo Mokoš, Perun in Veles, osebe, ki niso le po imenu, ampak tudi po značaju in ravnanju vpete v staroslovansko mitologijo. Vendar pa ne živijo v oddaljeni preteklosti, ampak so osebe našega časa in našega prostora, bolj specifično Bele krajine, Kočevskega roga in Ljubljane. Njihova življenja se obrnejo na glavo, ko se razširi novica o golem truplu mlade ženske s prerezanim vratom in prekrito z masko v obliki volčje glave.