»Pri najboljšem, kar sem bral, se je najprej pojavil občutek totalne ekstaze. Ne spomnim se točno, na kateri strani sem začel žreti to knjigo in si misliti ‘oooo’, toda v nekem trenutku sem ugotovil, da sem se ob branju izgubil v svojih asociativnih tokovih … Ta knjiga je zadnja, ob kateri sem si rekel: Tega pa res nisem pričakoval!« V ekstazi se je znašel Blaž Šef, filmski in gledališki igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ustvarjalec zvočnih knjig ter sodelavec kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij Ksevt. Knjiga, ki ga je tako potegnila vase, pa je Eksofonija ali poti iz materinščine. Kako vstopati in izstopati iz maternega jezika ter se naseljevati v drugem, je rdeča nit kratke esejistične zbirke Yoko Tawada, pisateljice, pesnice, esejistke, dramatičarke in prejemnice uglednih nagrad, kot sta Akutagawova in Goethejeva. Njen svet je svet jezikov. Rojena je bila v japonski, spoznavala ruski in se nato naselila v nemški govorni svet. Blaža je v knjigo z neverjetno naglico potegnilo ob ugotovitvi, da je »njeno osnovno obnebje med Nemčijo in Japonsko«, torej med jezikoma, ki sta v otroštvu postala del njegovega imaginarija. V knjigi pa ga je zadržalo, da gre »v osnovi za esejistično literaturo, ampak v sebi nosi ogromno potencialov za abstrakcijo v jeziku, kar me najbolj zanima«. Eksofonija je po njegovem mnenju preprosta knjiga, nepretenciozna. V njej avtorica popisuje svoje izkušnje z vseh koncev sveta, ko se je na konferencah, pisateljskih rezidencah srečevala z ljudmi, rojenimi in pišočimi v raznolikih jezikih, v svojih in »nesvojih« jezikih. Pri tem pa nas, bralce, sooča tudi s temami, ki se ob tem vzporedno odpirajo: migracije, identitete, (post)kolonializem … Ko Yoko Tawada raziskuje svoje jezike, raziskuje druge in prostore med njimi, nas odpira svoji eksofoniji. Kako pa jo opredeli? Med drugim pravi, da se ji je beseda prikupila, ker zveni sveže, kot ime za vrsto simfonije. Za eksofono književnost pa pravi, da je kot »pustolovska domislica, ki privre iz ustvarjalne zvedavosti«. Kako pa eksofonijo sliši Blaž? Večkrat ga je ob branju spomnila na ekstazo, na izrazito strast do nečesa. Izhaja iz starogrške besede: ekstasis, ki pomeni stati zunaj. »Oziroma tako si notri, da si zunaj. Tako jaz berem eskofonijo: bolj se približuješ temeljni naravi jezika in tega, kar hočeš povedati, bolj ugotavljaš, da moraš izumljati nove stvari.«