»Zakaj mi je ta knjiga pomembna? Ne zaradi zgodbe, ampak ker sem bil kot otrok knjižni molj. A vse knjige, ki sem jih bral, so bile klasične. Zgodba se je vedno razvijala na običajen način, torej od točke A do točke B. Seveda so se pojavljali tudi 'flashbacki' in drugi elementi, vendar je bil osnovni ton vedno enak. S to knjigo pa sem bil dejansko vržen v neko pobalinsko poigravanje z jezikom in slogi, kar me je popolnoma očaralo.« S to čarobno paličico, ki je precej nepripravljenega ujela takrat še osnovnošolca, zdaj pa pisatelja, prevajalca, komika in raperja ter podkasterja Boštjana Gorenca – Pižamo, se bomo v podkastu Območje lagodja poskusili dotakniti tudi vas. V Boštjanovo življenje so zmaji vstopili kot naročeni, in seveda si niti ni predstavljal, da bodo pustili tako močan vtis. Do njega je knjiga prišla prek kluba Svet knjige. Ko je z dedkom brskal po katalogu med knjigami, ga je pritegnil opis, kjer je bilo omenjeno, da »sta se avtor in pisec nekako srečala na letalski liniji med New Yorkom in Ljubljano in da je takrat padla ideja o tem, da bi napisala letalo, a padel je tudi avion, tako da so vse skupaj samo zapiski iz črne skrinjice«, se v podkastu spominja Boštjan Gorenc Pižama. Roman sta podpisala dr. Doc & L. Tomas, njegov avtor pa je Tomo Kočar (1968), po izobrazbi kemik, sicer pa pisatelj, pisec radijskih iger, dramatik, esejist. Znan je predvsem po seriji zabavnih, prismuknjenih zgodbic o Lumpih iz 3. A in 4. A razreda. Leta 1993 je objavil tudi droben roman Zmaji so … z naslovnico, na kateri je seveda en prav prikupen zmaj. Na prvih straneh knjige se spustimo v življenje Daniela W. Martina, po domače Spikerja, sicer pa 23-letnega lenuha, izrazito nezanimivega, slabše izobraženega Američana. Zaposlijo ga na uradu za izdajanje dovoljenj lastnikom zmajev. Da bi delal? Da bi delal nič. Toda … Toda nekoč na njegova vrata potrka doktor zmajeslovnih znanosti Egon Weirather – ker potrebuje, seveda, dovoljenje za zmaje.