»Predstavljaj si igralca, ki stopi na oder z mirnostjo mačke na preži.«Tako Dario Varga, gledališki, filmski in televizijski igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, opiše svojega literarno-filmskega dvojčka – inšpektorja Martina Vrenka. Vrenko, ta, kakor mu pravi igralec, suhoparni profesionalec, ki ga ne zaznamuje nobena pretirana ekscentričnost, se je tiho in skoraj neopazno prikradel v naša ušesa v novi epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja. Estonia, dvanajsti roman Avgusta Demšarja, je nagrajena kriminalka, ki je postala eno najbolj mojstrsko zgrajenih poglavij v Vrenkovi literarni karieri. Tokrat nas zgodba odnese tudi daleč stran od znanih pohorskih gozdov in Maribora. V hladne vode Baltskega morja, v noč, ko je leta 1994 potonil trajekt MS Estonia. Dogodek, ki ga je Demšar pred leti, ko je kot profesor gostoval v Talinu, podrobneje preučil v muzeju – kar je sprožilo pisanje, iz katerega je nastal roman, ki prepleta resničnost in fikcijo tako spretno, da je njegova izmišljija včasih resničnejša od zgodovinskih poročil.V središču zgodbe sta Iva in Mikael, otroka dveh družin, slovenske in švedske. Ko se Ivini starši usodne noči vkrcajo na trajekt, punčko prepustijo prijateljem. Njune zadnje minute, polne strahu, solz in nemoči, Demšar prikaže z neizprosno melanholijo. Ko Estonia izgine z radarja, izgine tudi njihova prihodnost. In Iva odrašča v tujini, kasneje se zaljubi v Mikaela, v partnerja, ki je bil nekoč skoraj kot njen brat. Ko se po letih vrneta v Maribor, da bi preuredila hišo njenih staršev, se roman najprej odpre kot intimna pripoved o izgubi in spominih. A za hišo odkrijeta staro truplo. Nato še drugo, sveže. In takrat se v zgodbo vrne Martin Vrenko.Vrenko, ki je zdaj v pokoju, se dolgočasi. Vrenko, ki ne potrebuje notranjih demonov, da bi bil zanimiv, ker je njegova največja posebnost prav to, da nima posebnosti. »Tabula rasa,« reče Dario Varga, »ki pa seva nepojasnjeno avro.« Miren, metodičen, skoraj asketski, a zato tem bolj pronicljiv. Kot igralec na odru, ki stoji povsem sproščeno, pa vendar veš, da lahko v vsakem trenutku skoči.In morda je prav ta lik razlog, da so Demšarjevi romani tako filmski. Varga v podkastu govori o scenariju kot o literarnem žanru, o vizualnosti, o prehodih med tekstom in sliko. Demšar piše kot nekdo, ki zna roman pretopiti v film, ne da bi nam to sploh povedal. Njegovi preskoki in šivi med prizori ustvarjajo ritem, ki bralca posrka. In zato se Estonia bere v enem samem zamahu. »Kot knjiga, ki jo požreš,« sklene Varga.