Naključje je hotelo, ampak res naključje, da sva pogovor s pesnico Anjo Golob načrtovali ravno v okolici dneva, ko kultura bogato rodi. Tedaj jo tudi radi žanjemo, ob njenih sadovih pa uživamo. Kaj pa, ko se nam rahlo umakne z našega obzorja? Jo še iščemo, še po njej hlastamo? Odgovor bi moral biti znan, ni pa samoumeven. Tudi, kar zadeva poezijo, ne. Anja meni, da bi ji lahko naklonili vsaj deset minut vsak dan. Zveni kot napotek za zdravo življenje, kar ni, je pa resna investicija, za katero se vsak odloči sam. Če se odločiš, lahko začneš tudi z Mehurčki. »Saj so nekaj pošastno lepega.« A potem se je sčasoma dobro premakniti tudi v kaj bolj zahtevnega. Izgovor, da je poezija zahtevna, ne šteje. Ne nazadnje »poezija ni nekaj, kar bi moral človek ne razumeti, da bi bilo več vredno. To ji ne daje višje vrednosti. Da jo malo ljudi razume, ni najbolj res. Koliko so se pa zares potrudili?« se sprašuje Anja, pesnica, kritičarka, dramaturginja, prevajalka, (so)ustanoviteljica založbe VigeVageknjige, avtorica več pesniških zbirk in dvakratna prejemnica Jenkove nagrade.