Z malo domišljije se da na vratu čutiti volčjo sapo. Toplo, vlažno in z vonjem po zemlji. Je grozeča in preteča, a hkrati tudi domača in prijetna. K sreči imamo v rokah roman in nismo kje v divijini, kjer bi si iz oči v oči zrli v zverjo. Nevarnost je tam zunaj in, kot se pokaže v psihološkem kriminalnem romanu Beli volk, smo si nevarni predvsem ljudje, nekako tako kot v reklu človek je človeku volk. Kakšni volkovi smo si si ljudje, kaj si povzročamo in kakšna notranja vnema ter zunanje okoliščine nas pri tem vodijo, se razkrije na 380 straneh zadnjega romana doktorice primerjalne književnosti in pisateljice Irene Svetek. O tem, kako delujejo obče človeški strahovi in strasti bralcem v drugem delu trilogije med drugim razkrivajo Mokoš, Perun in Veles, osebe, ki niso le po imenu, ampak tudi po značaju in ravnanju vpete v staroslovansko mitologijo. Vendar pa ne živijo v oddaljeni preteklosti, ampak so osebe našega časa in našega prostora, bolj specifično Bele krajine, Kočevskega roga in Ljubljane. Njihova življenja se obrnejo na glavo, ko se razširi novica o golem truplu mlade ženske s prerezanim vratom in prekrito z masko v obliki volčje glave. Znanci iz prejšnjega romana, prvega dela trilogije, kot sta denimo državni tožilec Mio Avrelli in patolog Patrik Valbureto, ne gresta le po sledeh morilca, temveč predvsem njegove motivacije. Pri tem se kamenček za kamenčkom razkrivajo tudi številne skrivnosti, ki jih kot težko malho že dolgo časa prenašajo prav vse osebe v romanu, v katerem se naposled tudi izkaže, da smo ljudje bitja, sposobni biti še bolj krvoločni od volkov.—-Irena Svetek je doktorica primerjalne književnosti in literarne teorije, piše scenarije in je avtorica številnih romanov, mnogih tudi nagrajenih. Po predlogi njenega romana Rdeča kapica pravkar nastaja televizijska serija.