Hoja in prevodi na prvi pogled nimajo nič skupnega, kako blizu so si, pa se začne lepo kazati, ko ti zlezejo že močno pod kožo. Na takšnih dolgih in napornih poteh dobesedno srečaš samega sebe oziroma »vidiš sebe natanko takšnega, kakršnega si«.Francoski romantiki bi rekli, da se duša dvigne iz telesa in splava k Bogu, Jakob svoje izkušnje opisuje drugače: takrat si zadet kot mamba. Videti je, kot da se ločiš od samega sebe in se gledaš. »Ko prevajam, se spremenim v avtomaton, ta bajno lep in neverjeten instrument, ki tipka kar sam od sebe.« Če bi samega sebe spustil iz vajeti, bi se verjetno kar razletel. Zato se je vedno dobro tudi rahlo držati nazaj. Je pa treba vedno tudi hoditi naprej. Ne zato, »ker moraš, ne zato, ker je treba, ampak zato, ker drugega razen te hoje ni«. Tako je v svoji pesmi zapisal Kajetan Kovič in prav to metaforo je v najbolj dobesednem smislu hotel živeti tudi Jakob. Skratka, medvedi, kače, ameriški popotniki in coprniki, ki so Jakobu delali družbo, vas pričakujejo v 3. epizodi podkasta Strašno hudi.