Trideseta leta minulega stoletja so z varne časovne razdalje videti kot vakuum, hipno zatišje pred nevihto, ki je sledila z drugo svetovno vojno. Zakaj to obdobje še zdaleč ni bilo tiho in kakšne ideje so vrele že tedaj, v svoji novi knjigi Svastika na pokopališkem zidu obravnava zgodovinarka z inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU Mateja Ratej. Svoj poklicni pogled je usmerila v obdobje, ko je hitlerizem našel prostor tudi v širši okolici Maribora. Kakšen je bil njegov obraz, je ugotavljala s preučevanjem 150 kazenskih spisov iz tistega časa. Iz njih pa je izluščila zgodbe in, predvsem, osebne drame posameznikov, ki so si, kot Ratejeva pripoveduje v podkastu, pravzaprav želeli, da bi nemška vojska prodrla na Štajersko in jo tudi zasedla. To pa ne velja le za mariborske Nemce.V kanclerju nacistične Nemčije Adolfu Hitlerju so zlasti slovenski delavci, služabniki, kmeti, viničarji videli odrešenika, ki jih bo popeljal v boljši svet. Njihov je bil namreč zaradi socialnih stisk močno načet. Mateja Ratej pravi, da je bil štajerski hitlerizem odličen odraz velikih družbenih nasprotij, ki so se v 30 letih močno zgostila v prvi jugoslovanski državi, ko so jo zajele posledice svetovne gospodarske krize. Družba je bila močno socialno razslojena, med razredi se informacije tako rekoč niso prehajale. “Živeli so v vzporednih svetovih, vsak zase. V takšnih okoliščinah pa so željno pričakovali nekoga … In najlažje je bilo vse upe položiti v eno osebo in računati, da bo razrešila vse zapletene družbene konflikte.” Kakšno podobo štajerske družbe izpričujejo kazenski spisi, v kakšne socialne pasti so se počutili ujeti domačini, kakšna so bili njihova pričakovanja in v kakšno fantazmo se je v njihovih očeh razrasla Hitlerjeva oseba, prisluhnite v podkastu.