Znanost pogosto dojemamo kot najzanesljivejšo, skoraj nezmotljivo pot do resnice. V sodobni kulturi ji pripisujemo posebno avtoriteto – kar je »znanstveno dokazano«, naj bi bilo samoumevno resnično, objektivno in nevtralno. Toda znanost ni abstrakten, nadčloveški mehanizem; ustvarjajo jo ljudje, z vsemi svojimi omejitvami, pristranskostmi, interesi in strahovi. Deluje znotraj konkretnih družbenih, ekonomskih in političnih struktur, ki ne vplivajo le na to, kako raziskujemo, temveč tudi na to, kaj sploh raziskujemo – in česa morda ne. V tej epizodi se zato ne sprašujemo, ali je znanost koristna – to je nesporno. Sprašujemo se, zakaj v praksi pogosto ne deluje tako idealno, kot si jo radi predstavljamo. Osrednji del namenjamo dejavnikom, ki lahko kvarno vplivajo na znanstveno delo: slabostim človeške narave, egu, avtoriteti, želji po uspehu in priznanju, pa tudi pritiskom kapitala – vplivu korporacij in pojavu t. i. »junk znanosti« – ter političnim in verskim interesom. Ob tem bomo poskušali razmisliti, ali ni prav zdrava, kritična distanca do znanosti lahko njen najpomembnejši zaveznik.