S pisateljico in prevajalko listamo po njenem romanu Ivana pred morjem. Do morja je v tem hipu tako in drugače daleč, a do njega smo se sredi te pozne jeseni odločili priti za vsako ceno. Nazadnje niti ni bilo težko. Potrebovali smo le kavč in trenirko, za ključen premik pa sta poskrbela s kresnikom nagrajeni roman Ivana pred morjem in njegova avtorica, naša tokratna sogovornica, Veronika Simoniti. V romanu se prepleta več pripovedovalskih niti, toda tisto, rdečo, v rokah drži babica Ivana. Spoznamo jo v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je bila še zasanjano, čeprav uporno dekletce, z njo pa nato hodimo vštric skoraj sedem desetletij. Toda Ivana sama nam tiste skrivnosti, ki poganja roman, bralca pa žene, da vztrajno obrača strani, ne razkrije. Prav lahko bi se zgodilo, da bi družinska skrivnost ostala povsem zakopana in zamolčana, če pripovedovalka pa babičini smrti med pospravljanjem stanovanja, zbujanjem in brisanjem spominov ne bi našla porumenele fotografije. Na njej je brez težav prepoznala svojo mamo, babico prav tako, nenavadno pa ji je bilo, da je bila videti noseča. Je res bila? Kdo je otrok? Bi lahko imela strica ali teto? Kaj se je z njim zgodilo?